Deset stvari o legendarnem županu Ivanu Hribarju

Ljubljana Ivan Hribar
Ivan Hribar na portretu Ivane Kobilice.

Ivan Hribar (1851-1941) je bil zagotovo eden najbolj uspešnih ljubljanskih županov. V štirinajstih letih njegovega županovanja se je v Ljubljani podvojilo število stavb, dobila pa je tudi vodovod, elektrarno, plinarno, tramvaj, nove šole, ljudsko kopališče in še marsikaj. Vilo Zlatico v Rožni dolini, kjer je živel z ženo in hčerko, so obnovili in spremenili v Hribarjev muzej. Ob tej priložnosti smo izbrskali deset zanimivih stvari o tem legendarnem ljubljanskem županu.

V otroštvu je imel epileptične napade

Ivan Hribar se je rodil leta 1851 v Trzinu kot drugi od sedmih otrok. V otroštvu je bil bolehen, imel je epilepsijo. Njegova mati, ki je bila zelo verna žena, je zato z njim romala k Svetemu Valentinu na Limbarski gori po pomoč. Od takrat naprej ni imel več epileptičnih napadov.

Kariero je začel kot bančnik

Ivan Hribar je bil uspešen poslovnež. Zaposlen je bil pri češki zavarovalniški banki Slavija, ki je bila ena največjih bank v habsburški monarhiji. Služboval je v Pragi, Ljubljani, v Brnu, na Dunaju in v Trstu. Bil je prepričan, da se bomo Slovenci z lastnim kapitalom lažje borili za svojo neodvisnost, zato se je zavzemal za krepitev gospodarstva.

Bil je velik oboževalec Prešerna

Ljubljana FRance Prešeren
Prešernov spomenik

Že kot dijak je požiral Prešernove verze. Bil je med pobudniki in organizatorji postavitve njegovega kipa na današnjem Prešernovem trgu (takrat Marijinem trgu), ko je leta 1941 naredil samomor v znak protesta proti italijanski okupaciji Ljubljane, pa je imel pri sebi zbirko Prešernovih Poezij. Tudi v poslovilnem pismu so Prešernovi verzi iz Krsta pri Savici.

Hribarjeva Ljubljana

Ljubljana Kresija

Hribar je kot župan Ljubljano iz dolge blatne vasi hotel preobraziti v sodobno mesto, podobno Pragi. Za glavnega urbanista je izbral arhitekta Maksa Fabianija. Iz Hribarjevih časov so palača Kresija, deželni dvorec – današnja univerza, Filipov dvorec, Prešernov trg, Tromostovje in Zmajski most ter številne druge zgradbe. V 14 letih njegovega županovanja je v Ljubljani zraslo 500 novih stavb.

Bil je tudi literat

Ivan Hribar je pisal leposlovna in neleposlovna besedila ter prevajal. Med drugim je napisal več kot 4.290 strani dolg roman Gospod Izidor Fučec s podnaslovom Srednjeveška povest naših dni ter libreto Kralj Matjaž.

Panslavizem

Bil je zaveden Slovan, zagovarjal je povezovanje Slovanov in idejo Zedinjene Slovenije. Po koncu vojne leta 1918 so se uresničile njegove politične sanje, ko je 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani oznanil ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.

 Na Magistratu je naredil red

Kot župan je med uradniki na Magistratu naredil red. Ker marsikoga zjutraj ob osmih ni bilo na delovnem mestu, je hoditi od pisarne do pisarne ter jim puščal svoje posetnice. Kmalu so bili vsi zjutraj ob osmih na delovnem mestu.

Svojega zasebnega življenja ni rad javno izpostavljal

Ljubljana Ivan Hribar

Prvič je bil poročen s Čehinjo Emilijo, s katero sta imela sina Ivan Milana. Vendar je bila Emilija duševno bolna, živela je v mestni ubožnici. Po letu 1910 se je v javnosti v zgražanje katoliške strani in ljubljanskega škofa Jegliča kazal z Marijo Goričan. Jeglič ga je v pismu opozarjal, da zaradi življenja v konkubinatu ne bo mogel biti cerkveno pokopan. Leta 1913 je Marija rodila hčerko Zlato. Poročila sta se leta 1926, takoj po smrti Emilije.

Vila, ki jo je Hribar poimenoval po svoji petletni hčeri Zlatici

Ljubljana Ivan HribarVila s secesijskimi elementi na lepi lokaciji v Rožni dolini, v kateri je danes Hribarjev muzej, je bila prvotno zgrajena za družino Leopolda Klepca, po prvi svetovni vojni pa so jo prodali Ivanu Hribarju. Hiša je imela velik vrt, na katerem je raslo veliko različnih sadnih dreves. Po smrti Hribarjeve hčerke Zlatice leta 2000 je postala lastnica objekta država. Nato so jo prenesli na mesto, obnovili in odprli za javnost.

Umrl je kot doktor

Formalno šolanje je zaključil v šestem letu gimnazije, a kljub temu je umrl kot doktor. Univerza mu je namreč leta 1941 podelila častni doktorat.

Ta stran uporablja piškotke, da lahko ponudbi boljšo uporabniško izkušnjo. Z brskanjem po strani, se strinjate z njihovo uporabo.